61. Maškarada na kvadrat

General Summary

Po večernem rajanju sledeč tekmovanjema v dvobojih in bodenju je naslednjega jutra že navsezgodaj sledila Ekstravaganca. Vsi člani Komisije in njihovi sodelavci (beri: Morgana, Spiridon in Valinar) so zavzeli položaje v prejšnji dan razvrščene skupine, čemur je sledilo glasovanje za poveljnike. Zmajsko vojsko je brez omembe vrednega oporekanja zavzel Leopold Drako, medtem ko je bilo v vilinski vojski nekoliko več nestrinjanja. A ker Viktor Valneški ni imel prave volje poveljevati in tisti, ki so mu oporekali, niso imeli svojega primernejšega kandidata (beri: bolj priljubljenega), je naposled poveljnik postal nihče drug kot Valinar, ki se je lahko pohvalil s poveljevanjem zmagujoče skupine v Vojni na Reianbelinih igrah. Vsaka od »vojska« (čeprav bi jih glede na število bilo morda bolje imenovati »četa« ali »bataljon«) je odparadirala okoli bojišča in še predvsem mimo kraljeve lože, kjer jim je bil dodeljen poseben privilegij: ljudem utrdba (beri: stolp), zmajem imuniteta pred ropanjem, vilam magija, in demonom (po neki čudni logiki) konji. Tekom parade, medtem ko se je večina razkazovala darežljivi publiki, so drugi bolj produktivno porabili svoj čas za preučevanje terena, spet tretji pa so raje pobirali nakit, ki je letel mimo favoritov. Ko se je bitka začela, je vsem postalo jasno, da je bil teren veliko pomembnejši dejavnik kot se je sprva zdelo. Vile so se sicer s pomočjo svojega poveljnika in njegovega uroka za skupinsko frčanje dobro znašle in preprosto zletele nad ledeno meglo in proti ljudem. Zmaji, ki so kar se terena tiče potegnili ta kratko, so nameravali kar najhitreje zapustiti svojo z ognjenimi gejzirji posejano četrtino in napasti demone na njihovem terenu. A to se je izkazalo kot neučinkovito, saj so tudi demoni nameravali kar najhitreje zapustiti svoj vetroven in kanjonast teren, in čeravno se zavoljo le-tega premikali počasneje kot sicer, pa so imeli še vedno občutno premoč v mobilnosti, in tako sta vojski trčili ena ob drugo ravno na meji – in v neposredni bližini zelo bolečega ognjenega gejzirja. Ta čas so si ljudje lepo privoščili čajanko vrh svojega stražnega stolpa in v miru čakali, da so vile priletele v domet njihovih lokov in samostrelov. Tudi ta načrt ni bil najbolj uspešen, saj so se vile vztrajno približevale v okrilju megle (kolikor se je pač dalo), ko so prispeli bližje pa jih je Valinar zavaroval s kamnitim zidom, medtem ko je Mokoš vlekla puščice nase, Kama pa obstreljevala temelje stolpa z ognjenimi kroglami. Medtem ko so zmaji in demoni počasi desetkali eden drugega in oboji poslali polovico svojih sil vsak po svoji strani, je Mokoš prispela v domet stolpa ljudi in ga po Kaminem vzoru še sama začela obstreljevati, najprej z eksplozivi, nato z nečim, kar bi se najbolje opisalo kot »epidemija v flaški.« Ta je najprej letela na vrh stolpa, ko so se začeli ljudje umikati (pri čemer je poleg kužnega plina doprineslo tudi dejstvo, da je stolp, s katerega so streljali, že opazno gorel in se začel sesuvati sam vase). Kama je z dobro namerjenimi pričaranimi črnimi lovkami iz onostranstva uspešno zaustavila okrepitve demonske vojske in s tem zmajem, ki so bili že na robi premaganosti, omogočila da so sčasoma porazili demone, vendar pa je temu sledil še enkrat isti trik, tokrat proti zmajem. Medtem so se ljudje, po Mokošini zaslugi okuženi s kugo, kolero in bogovisigavedijo čim še, poklapano predali. Kaj hitro so jim sledili tudi zmaji, saj so bili že tako na dnu z močmi ter ujeti med črne lovke sredi jarkov polnega vetrovnega terena, pomagal pa ni tudi Valinarjev teatralni juriš v obliki malega zmaja. Preostanek popoldneva je bil porabljen z umivanjem in pripravljanjem na večerni ples v maskah, kamor so prišli med drugim kot skupinska maska Valendarja in njegovih dveh velikih ljubezni Itraxio in Rein (v tem vrstnem redu), vilinski princ, in Čudovita smrt. Na sami prireditvi je marsikdo povprašal o skrivnostnem listku, ki so ga nekateri dobili po dogodkih preteklih dveh dni, in izvedeli za t.i. »Igro.« Ta se je sprva zdela zabavna, a je marsikdo (z izjemo Valinarja in Mokoš) kaj hitro obupal ko je ugotovil, da tekmovanje zahteva odtujitev problematičnih predmetov od ljudi, s katerimi ni dobro češenj zobati. Med drugim so tudi posumili, da je bil izziv dobiti Ilino Deteri/Fariško na samem načrten manever, kako diskreditirati novinko na Lorinskem dvoru. A kot da napol trezno plemstvo v trapastih oblekah, ki eden drugemu kradejo poljube, čevlje in kozarce s pijačo ne bi bilo dovolj, se je med plesalci pokazalo še neznano dekle, ki je med vrsticami s svojimi odgovori Skadi dala jasno vedeti, da ni šlo za nikogar drugega kot Denian, ki se je nekako učlovečila. Sumiti je bilo, da se je spreminjala po želji, saj se je Erinies zazdelo, da je videla Glena na dveh različnih mestih v prekratkem času, Skadi pa je zgroženo ugotovila, da je Spiridon malo nazaj na hitro skočil med drevje z njo, če se tako izrazimo – medtem ko je Skadi skupaj s Kamo prepričevala Glena, da tedaj ni bil pravi čas za pogovor na samem z »lejdi Margareto.« Kama je pred tem dobila pisno grožnjo/zahtevo, da naj se zglasi v zakotnem kotičku grajskih vrtov (seveda sama), ali pa se bo Otu zgodilo nekaj slabega. Po nekaj brezplodnega skupnega načrtovanja je Komisija nonšalantno odšla na vrt, kjer so našli v ribniku ploveče krvavo telo Edvarda. Sumi, da gre za iluzijo po zaslugi Denian, ki naj bi jih zvabili stran od dogajanja, so bili le deloma pravilni: ni namreč šlo za iluzijo. Rana na Edvardovi glavi se ni odzivala niti na zdravilno magijo, in po izgubi krvi, ki bi še merjasca pokončala, je Edvard eksplodiral v plamenih onostranstva. Kamini sumi o Vornerdvardu so se izkazali za popolnoma upravičene, le-ta pa je v svoji pravi plameneči podobi odlomastil proti Denian – naravnost v plesno dvorano. Po nekaj obupanih poskusih preprečitve bližajoče se katastrofe so prisotni spoznali, da se bodo neznosni vročini, ognju, in stropu, ki se je imel vsak čas sesuti nanje, izognili le z begom. Medtem ko je Erinies jalovo poskušala ustaviti Vornerdvarda je brezglava množica drvela proti izhodom. Adelbert Fariški je raje, kot da bi poskrbel za svojo novo ženo, kot dober oproda hitel otepati kraljev goreči kožuh – problem, ki ga je Glen na hitro rešil z vedrom zeliščne vode, nato pa obema dvojicama po najhitrejši poti pomagal ven, nato pa se vrnil še po ostale. Strop kljub Kaminemu poskusu ohladitve z magijo ni več dolgo zdržal in se zrušil na Edvarda, Erinies, Mokoš in še kakšno nesrečno dušo, ki se ni pravočasno umaknila ven. Po trenutku tišine se je iz ruševin dvignil Edvard, sedaj v svoji bolj običajni podobi, z izmaličeno Erinies v rokah. Po nekem čudežu se je Mokoš izkopala izpod ruševin brez ene praske, kasneje pa se je skupini pridružil tudi Glen, ki je bil ob katastrofi na drugi strani plesne dvorane. Valinar, Kama in Mokoš so Edvarda in Erinies kar najhitreje odvedli to templja Reianbele, kjer je Erinies pustila svoje stvari pred ekstravaganco – tudi materin prstan, ki jo je enkrat že rešil pred smrtjo. A tokrat je bil trud zaman, saj magija, blagoslov ali karkoli drugega očitno ni več delovala če prstan ni bil nošen v trenutku smrti. Edvard je nato, kakor norec ki misli da vidi resnico, ki je drugim skrita, med momljanjem kako bo »že sam poskrbel zanjo« strgal vrzel v tančico med svetovi in skoznjo izginil s truplom svoje drage.