Tragedija Ehakatala

Summary

Legenda govori o puščavskem mestu Ehakatal, ki se je davno tega nahajalo v puščavi severno od Delerona. Bilo je blagoslovljeno s strani Faelijra – pod mestom se je namreč nahajalo ogromno podzemno jezero, ki jim je omogočalo življenje sredi puščave. Svojemu mestnemu zavetniku Faelirju so postavili veliko svetišč in meščanom je bilo v čast oditi v tempelj služit svečeniško delo Faelirju.
Vsi, ki so potovali skozi puščavo so se ustavili v Ehakatalu saj so le tam lahko napojili sebe in svoje živali. Tako je mesto sčasoma postalo bogato in bolj kot je bilo bogato in pomembno, bolj so njegovi vladarji pozabljali komu se imajo zahvaliti, za svojo blaginjo. Sčasoma so postali zaradi nadzora nad vodo tako bogati in sami vase zaverovani, da so opuščali čaščenje Faelirja – menili so, da se imajo za svojo srečo zahvaliti sami sebi in srečnemu naključju.
Kopali so vedno globlje in božji dar vode izrabljali, da bi še bolj obogateli. Popotnikom so za čutaro vode zaračunavali kot bi bila srebrna in če jim obiskovalci niso bili všeč so jih pustili umreti od žeje pred vrati mesta. Ko je kralj Kasparas zaprl še zadnji tempelj in vzel za ženo zadnjo svečenico Riaz je Faelir spoznal, da se je gniloba do te mere razpasla po mestu, da mu ni več pomoči. Kasparas je dal še zadnjič poglobiti jezero pod mestom in to je bilo dovolj – vsa Exakatala je strmoglavila v podzemlje in pesek je požrl prebivalce in kmalu prekril vsa znamenja, da je na tistem mestu sploh kdaj bila civilizacija.

Spread

Kljub temu, da legenda ni obskurna je predvsem pripovedovana v Deleronu, še posebej na puščavnem območju na skrajnem severu kraljestva. Tam jo prebivalci, ki sicer niso posebej verni jemljejo kot poučno zgodbo o tem, da je treba ceniti vsako kapljo v puščavi in ni nikoli dobro postati preveč zaverovan v svoje daosti, saj te vse prehitro izginejo.