Kopica

V nekem trenutku je v nekem kraju živel učenjak. Ta učenjak si je za nalogo zadal zbrati vse, kar je bilo tedaj znanega o Snovnem svetu in Deželah onstran smrti, to zmešnjavo podatkov urediti in strniti v knjigo, svoj veliki opus.   Sestavil je že kar zgledno zbirkov podatkov in vsedel se je, da bi začel s pisanjem prvega poglavja. Zravnal se je, si zavihal rokav na desnici, potopil čopič v črnilo in se pripravil, da potegne prvo črto, ko se je spomnil, da še ne ve, kako bo poimenoval to množico dimenzij, bogov in pravil, ki so sestavljali njegov svet. Zastal mu je dih, srce mu je začelo nevarno hitro biti. Pognal se je v gore pridobljenega znanja in, ko tam ni našel ničesar, se je zatekel še h svoji domišljiji, a tudi ta ga je pustila na cedilu.   Poražen je odložil čopič na deščico in se odpravil v kuhinjo po skodelico juhe. S kadečo skodelico v rokah je med potjo v svojo sobo razmišljal: "Kako naj dam ime tej zmešnjavi, temu nepreglednemu naboru svetov, krajev in dogodkov? Tej... tej kopici!" Obstal je na mestu. "KOPICA," je zakričal, pri tem izpustil skodelico vreče juhe iz roke, da je opekla meniha, ki je križem nog sedel ob steni, ter se pognal v tek.   Zakadil se je pred pisalno mizo. Ni se vzralnal, ne si privihal rokava, ampak je začel divjel s čopičem vihteti po papirju. Vse od tedaj je bil njihov svet znan pod imenom "Kopica".